Slovenija je gorata, alpska dežela. Visokogorski del Slovenije z višinami nad 1600 m nm obsega 11 % ozemlja države: to so pretežno apneniške Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.
Značilnost alpskega sveta so gore, doline z rekami in Ljubljanska kotlina, naravno in družbeno pa so z njim povezana širna območja predalpskega hribovja.
Júlijske Álpe ali Júlijci
so najobsežnejša in najvišja gorska skupina v Sloveniji. Po površini merijo okrog 4400 km².
Ležijo v severozahodni Sloveniji in v severovzhodni Italiji. Njihov najvišji vrh, ki je obenem tudi najvišji vrh Slovenije, je Triglav z 2864 metri.
Julijske Alpe so od leta 2003 v sklopu Unescovega programa »Človek in biosfera« razglašene za biosferni rezervat.
Triglavski narodni park
Zaradi izjemne naravne lepote območja Julijskih Alp se je že davnega leta 1908 pojavila ideja o narodnem parku. Občudovanja vredna narava nas bo spremljala na vsakem koraku. Z ustanovitvijo Triglavskega narodnega parka leta 1924 je Slovenija postala peti narod v Evropi, ki ima narodni park. S prostranimi 85 ha se park uvršča med večje naravne parke Evrope. V njem je mogoče opaziti mnoge rastlinske in živalske vrste, tudi gamse, kozoroge, divje peteline, orle in druge živalske vrste, ki so našle svoj dom v objemu Julijskih Alp. Tukaj sta doma tudi legenda Ajdovski deklici in legenda o Zlatorogu.
Karavánke
so gorska veriga, ki se razteza od tromeje med Slovenijo, Avstrijo in Italijo pa vse do Hrvaške.
Karavanke so najdaljše slovensko gorovje. Njihova slemena z najvišjim vrhom Stolom (2236 mnm), se vlečejo 120 km daleč od Trbiža do Slovenj Gradca – Uršlja gora (1700 m) in Peca (2126 m), preko Vitanjško-Konjiških hribov, Boča, Donačke gore, Maclja na Hrvaško.
Skupaj z Ziljskimi in Karnjskimi Alpami tvorijo Dravsko gorsko skupino.
Karavanke skupaj s Kamniško-Savinjskimi Alpami tvorijo naravno ločnico med Avstrijsko Koroško in Gorenjsko.
Karavanke so polne naravnih lepot. Posebno pozornost vzbujajo nekatere erozijske oblike kakor sta zatrepa Poden in Medvedji dol, slikovita Dovžanova soteska nad Tržičem in globoka deber Čepa pod Malim Ljubeljem, ter vrsta sotesk v Zgornji Savski dolini.
Pravo naravno čudo pa so narcise, ki nas konec pomladi pričakajo na Planini pod Golico, Javorniškem rovtu ter na Golici sami. V času poletnega cvetenja rastejo tako na gosto po prostranih senožetih, da je videti, kot bi bil sneg na novo zapadel.
Veliko število planinskih koč in označenih planinskih poti ponuja obilico možnosti za izletnike.
Kamniško-Savinjske Alpe
so gorska veriga na severu Slovenije ter sestavni del Južnih apneniških Alp. Veriga je dobila ime delno po mestu Kamnik, delno pa po reki Savinji.
Nahajajo se na severu Slovenije ob meji z Avstrijo. Njihova površina je približno 900 km² na območju Republike Slovenije. Okoli ¾ območja je poraslega z gozdom, vrhovi pa so goli in skalnati.
Po vzhodnem delu gorstva poteka meja med slovensko Koroško in Gorenjsko regijo, skupaj s Karavankami pa tvorijo mejo med celotno Koroško (slovenskim in avstrijskim delom) ter Gorenjsko.
Tukaj se nahajata Logarska dolina s slapom Rinka ter Kamniška Bistrica, ki veljata za dve najlepših slovenskih dolin. Območje je tudi znano po smučarskih središčih, ko sta Krvavec in Velika planina.
Kamniško-Savinjske Alpe so med planinci izredno priljubljene. Najvišji vrhovi presegajo 2.500 m (najvišji je Grintovec, 2558 m), do njih pa vodijo dobro označene planinske poti. Velika planina zaradi izjemnih razgledov ter ohranjene pastirske dediščine velja za najlepšo slovensko planino. Na planino se je moč odpraviti peš ali z nihalko in sedežnico, ki obratujeta vse dni v letu. Na planini je najbolj živahno poleti, ko pastirji priženejo živino in ustvarijo posebno krajino. Edina bajta (pastirska koča) z ohranjeno tradicionalno ovalno obliko je Preskarjeva bajta, urejena v muzej, zelo zanimiva pa je tudi kapela Marije Snežne, kjer na božični večer vsako leto poteka polnočnica. Pri pastirjih lahko poskusite kislo mleko ali sir, še posebej Trnič, okrepčate pa se lahko tudi v planinskih domovih.
